13/08/2026
Prišel je čas diplomiranja in jaz sem seveda skoraj takoj pristala v enem najbolj zahtevnih okolij zdravstva.
12-urni delavniki, nočne izmene, ogromno odgovornosti… in ravno takrat se je začelo še obdobje korone. Imela sem res srečo z enkratnimi sodelavci in na njih še danes gledam z veliko hvaležnostjo, a mene je služba počasi povozila.
Zakaj? Z vsako nočno sem šla čez svoje telo, zamujala sem praznovanja. Manj mi je ostajalo časa za partnerja, za stvari, ki so me polnile, za dneve zunaj, za občutek, da imam tudi nekaj svojega življenja. Začela sem živeti skoraj vse tisto, kar sem si že kot otrok obljubila, da ne bom.
In potem je prišlo novo leto. Po nočni sem se peljala domov in za trenutek zaspala za volanom. Na srečo sem se zelo hitro prebudila in se ni zgodilo nič, ampak mene je ta trenutek pretresel... Prišla sem do točke, ko sem zaradi načina, kako sem delala, začela ogrožati samo sebe.
Takrat sem prvič zares dojela, da zame to ni okej. Še nekaj časa sem vztrajala, potem pa praktično čez noč sprejela odločitev, da dam odpoved.
Ampak pred odpovedjo si še nisem postavila tistega pravega vprašanja. Nisem še razmišljala o tem, kako pravzaprav želim živeti. Iz vsega skupaj sem potegnila predvsem eno zelo konkretno lekcijo: nočne izmene niso zame.
Zdelo se mi je, da sem problem rešila, da moram samo poiskati službo brez nočnih in bo vse drugače.
Ampak … sem se iz te lekcije zares kaj naučila?
