Karmika, Zdravkova 14, Maribor (2026)

08/10/2026

Stik s seboj običajno ne izgubimo čez noč, ampak počasi, skozi vsakodnevne odločitve, prilagajanja in trenutke, ko svoje potrebe postavimo na zadnje mesto. Tako se lahko zgodi, da postanemo zelo dobri v prepoznavanju tega, kaj potrebujejo drugi, vedno težje pa prepoznamo, kaj potrebujemo sami.

In ko se nekega dne vprašamo, kaj si pravzaprav želimo, morda niti ne poznamo več odgovora.

A vrnitev k sebi ne zahteva nujno velikih življenjskih sprememb. Začne se lahko z nečim precej preprostim – da se čez dan večkrat ustavimo in preverimo, kako smo, kaj občutimo in kaj nam telo sporoča. Da opazimo, kdaj nekaj počnemo iz lastne želje in kdaj zgolj iz navade, občutka dolžnosti ali strahu, da bi koga razočarali.

Pri tem ni toliko pomembno, da imamo takoj vse odgovore, ampak da začnemo svojim odgovorom namenjati pozornost. In da potem tudi kaj naredimo drugače. Si dovolimo počitek, izrazimo svoje mnenje, zavrnemo dodatno obveznost ali si vzamemo čas za nekaj, kar nas resnično veseli.

Stik s seboj namreč ne pomeni le, da vemo, kaj potrebujemo, ampak tudi, da začnemo to upoštevati.

Morda se nam zato ni treba vedno znova iskati. Morda se moramo le naučiti, da se v vsakodnevnem življenju ne bomo več tako pogosto preslišali. ♡

06/10/2026

Predstavljajte si, da ste sredi prepira. Nekdo nekaj reče, v telesu začutite napetost in odgovor je praktično že pripravljen.

V takšnem trenutku smo običajno popolnoma znotraj svoje izkušnje. Jezna sem. Prizadeta sem. On nima prav. Moram odgovoriti.
Med tem, kar se dogaja v nas, in nami skoraj ni nobene razdalje.
Opazovalec pa je tisti del zavedanja, ki lahko tudi sredi vsega tega zazna: Okej, zdaj sem zelo jezna. Srce mi razbija, telo je napeto, v glavi že sestavljam odgovor in najraje bi ga izrekla takoj.
Situacija se ni spremenila. Tudi jeza ni čudežno izginila. Spremenila pa se je naša pozicija znotraj te izkušnje.

V psihologiji je temu blizu pojem decentriranja oziroma metazavedanja – sposobnost, da nismo popolnoma potopljeni v svoje misli, čustva in odzive, ampak jih zmoremo tudi opaziti.
In prav to je nekaj, kar razvijamo s čuječnostjo.
Ne samo takrat, ko sedimo v meditaciji, ampak sredi čisto običajnega življenja. Ko nas nekaj razjezi, začnemo zaznavati napetost, še preden odreagiramo. Ko nas nekaj prizadene, lahko opazimo zgodbo, ki jo naš um v tistem trenutku ustvarja. Ko avtomatsko posežemo po telefonu, hrani ali kakšni drugi navadi, lahko sčasoma začnemo prepoznavati tudi tisti trenutek tik pred tem.

Ne gre za to, da bi se ves čas analizirali. Gre za to, da postajamo priča lastnemu notranjemu dogajanju.

Ker dokler svojega vzorca ne vidimo, ga preprosto živimo. Ko ga začnemo opazovati, pa prvič dobimo možnost, da mu ne sledimo avtomatsko.
In mogoče je ravno to ena najlepših stvari čuječnosti. Ne daje nam popolnega nadzora nad življenjem, niti nad našimi čustvi.
Da pa nam tisti majhen prostor med tem, kar se nam zgodi, in tem, kar bomo naredili zatem.

In včasih je ena sama sekunda zavedanja dovolj, da se stari avtomatski odziv začne spreminjati.

04/10/2026

Kak se ti da?
Ja, ne da se mi zmeraj. Ampak moje zavedanje o pomembnosti gibanja telesa je tako visoko, da enostavno ne pride v poštev, da se ne bi gibala.

Zdaj, ko opravljam precej čustveno in mentalno zahtevno delo, pa se še bolj zavedam, kako zelo potrebujem gibanje tudi kot filter. Da iz telesa stresem vse, kar ne spada vanj. Vse, kar vidim, slišim in doživim skozi dan, ne želim nositi in hraniti v svojem telesu.

Telo je bilo narejeno za gibanje. Skozi evolucijo se je ves naš razvoj dogajal skozi gib, delo, premike, lovljenje … Nismo bili narejeni za to, da večino dneva presedimo in soočamo s takšnimi obremenitvami.

In vsekakor pri tem ne morem računati na motivacijo. Ker motivacija ne bo zmeraj tu. Bo mogoče septembra, prvega januarja ali tisti znameniti: "V ponedeljek pa res začnem."
Zato računam na konsistentnost. Da se lahko razvije navada. Kultiviram disciplino, ki me bo držala takrat, ko motivacije ne bo.

In sčasoma sem si začela zaupati. Zaupati, da če se za nekaj odločim, bom za tem stala. Če se mi zalomi, se ustavim – in potem nadaljujem. Z zavedanjem kako pomembno je to zame, za moje zdravje in dobro počutje.
In ugotavljam, da mi prav tak način razmišljanja prinaša veliko tudi na drugih področjih življenja.

Tudi pri svojem delu vedno znova najprej usmerjam k osnovnim temeljem zdravega človeškega obstoja: gibanje, spanje, prehrana. Ker potrebujemo temelje, da lahko potem gradimo in rešujemo stvari naprej.

In seveda ne živim samo "zdravo".
Večji del tedna skušam držati neko optimalno rutino, da si lahko potem (čez vikend) brez slabe vesti privoščim muffine z malčkom, buteljko in cigaret s prijateljico ali 8-urni maraton filmov in spanja.

RAVNOVESJE.

Ampak če vam lahko nekaj položim na srce:
gibajte se. ❤️

02/10/2026

Ena težjih stvari pri učenju asertivnosti ni izreči besede "ne".
Težje je prenesti občutek, ki pride za njo.

Krivdo. Nelagodje. Dvom. "Sem bila preostra?" "Bi lahko povedala drugače?" "Kaj si bo zdaj mislil o meni?"

In prav tukaj pogosto naredimo napako: neprijeten občutek razložimo kot dokaz, da smo ravnali narobe.

Toda čustvo ni vedno dokaz. Včasih je samo posledica tega, da smo prekinili star vzorec.

Če si bila dolgo tista, ki se prilagodi, pomaga, razume, potrpi in poskrbi, da ne pride do konflikta, se lahko postavljanje zase sprva počuti zelo nenaravno.

Tvoj notranji sistem pozna staro enačbo: če je drugi zadovoljen z menoj, je odnos varen.

Zato "ne" ni samo beseda. Lahko pomeni tveganje, da bo nekdo razočaran, užaljen ali jezen. In če si se naučila prevzemati odgovornost tudi za počutje drugih, boš hitro začela popravljati svojo mejo:

"Ne morem … ampak če res potrebuješ …"
"Meni to ni všeč … ampak saj ni tako pomembno …"
"Danes nimam časa … razen če res nimaš nikogar drugega …"

Mejo postavimo — in jo v naslednjem stavku že skoraj vzamemo nazaj.

Asertivnost zato ni samo sposobnost povedati, kaj potrebuješ. Je tudi sposobnost ostati pri povedanem, čeprav ob tem občutiš nelagodje.

Pri tem pomaga zelo preprosta samorefleksija:

Sem bila nespoštljiva — ali sem bila samo jasna?
Sem nekoga prizadela — ali sem ga zgolj razočarala?
Sem naredila nekaj narobe — ali samo nisem naredila tega, kar je pričakoval od mene?

Če ugotoviš, da si bila žaljiva ali nepravična, lahko prevzameš odgovornost in popraviš odnos.

Če pa si bila spoštljiva, jasna in iskrena, potem krivde ni treba takoj »popraviti« tako, da ponovno popustiš.

Včasih je treba samo dovoliti, da je nekaj časa neprijetno. Ker zdrava meja ni zagotovilo, da bodo z njo vsi zadovoljni.
Je odločitev, da v odnosu z drugimi ne boš več vedno zapustila sebe.

01/10/2026

Ena najbolj trdovratnih predstav o meditaciji je, da je njen cilj ustaviti misli. Da bomo nekega dne dovolj "dobri", sedli, zaprli oči in v glavi bo končno popolna tišina.

Potem pa sedemo, se osredotočimo na dih in čez nekaj sekund že razmišljamo, kaj bomo skuhali za kosilo, kaj moramo še narediti in zakaj je nekdo pred tremi dnevi rekel tisto, kar je rekel.

In zaključimo, da nam meditacija očitno ne gre.

V resnici pa se je prav v trenutku, ko smo opazili, da smo odtavali, zgodil pomemben del prakse.

Zavedli smo se svojega uma.

Meditacija ni trening prazne glave. Je trening pozornosti in zavedanja. Misel se pojavi, mi jo opazimo in se počasi vrnemo k dihu, telesu, zvoku ali drugemu sidru pozornosti. Čez nekaj trenutkov ponovno odtavamo. In se ponovno vrnemo.

Če se to v desetih minutah zgodi petdesetkrat, to ni petdeset neuspehov. To je petdeset trenutkov, ko smo prepoznali, da smo bili na avtopilotu, in se vrnili v sedanji trenutek.

Prav tukaj se srečajo meditacija, čuječnost in joga.

Tudi pri jogi namreč ne vadimo samo položajev. Vadimo sposobnost, da ostanemo prisotni ob tem, kar se dogaja. Opazimo dih, občutek v telesu, nelagodje, nemir, željo, da bi že šli iz položaja, primerjanje z drugimi, misel "danes mi pa res ne gre" … in namesto da bi vsaki notranji vsebini avtomatsko sledili, jo lahko samo zaznamo.

Sčasoma se ta sposobnost začne seliti s podloge v vsakdanje življenje.

Misli zato ne bodo izginile. In tudi ni treba, da izginejo.

Bistvo prakse je nekaj drugega: da misel prepoznamo kot misel, ne nujno kot dejstvo, ukaz ali resnico, ki ji moramo slediti.

Um lahko še vedno govori.

Samo mikrofona mu ni treba dati vsakič, ko ima nekaj za povedati.

25/09/2026

Prejela sem vprašanje:
"Zakaj nisi več Karmika Maša?"

Moj odgovor je bil malo za šalo in precej zares:
Ker zdaj služim državi in narodu. ☺️

In ja … precej hitro in sunkovito sem se predala tej novi vlogi. Ker počasi ugotavljam, da je to vendarle precej zaresen klic.

Preden sem začela svojo novo službo v sociali – za katero nisem imela pojma, da me bo psihologija potegnila prav v to smer – mi je veliko ljudi reklo - "Jaz tega ne bi mogel delati",
"Kak boš te to lahko delala"...
In kljub svojem entuziazmu, so mi podtaknili dvom.. "samo res, kako bom to zmogla?"

Kako? Tako kot se ti ukvarjaš z davki. Ti z avtomobili. Ti s farmacijo. Ti z bolniki. Ti s financami. Ti s fotografijo. Ti s trenerstvom.. .

Vsak je nekam poklican.
In ja. Moje delo je težko in vsekakor ni za vsakega. In vesela sem, da ga ne opravlja vsak.
Ker je tukaj odgovornost do človeka. Do najranljivejših, ranjenih in včasih povsem nemočnih.

Takšno delo moramo opravljati ljudje, ki smo prehodili tudi kakšno svojo pot bolečine in izkušenj. Ki se lahko postavimo v realnost drugega človeka, ne da bi jo takoj sodili skozi svojo. Ki znamo izkazati sočutje in razumevanje.
Ker s tem ustvarjamo nekaj, kar se mi zdi ena najpomembnejših stvari v človekovem življenju:
varnost.

Bolj kot karkoli drugega se zavedam, kaj pomeni varnost za človeka. Včasih se mi zdi, da še bolj kot ljubezen.
Ker tudi v ljubezni si želimo biti predvsem varni. Varni v odnosu. Varni ob drugem človeku. Varni v tem, da smo lahko to, kar smo.

In danes sem na poti, kjer lahko nekaj te varnosti ustvarjam za druge. Morda tudi zato, ker je sama (pre)velik del svojega življenja nisem imela.

Ob tem prejemam mentorstvo ljudi z neverjetnim znanjem in izkušnjami. Učim se. Ogromno. Poslušam, opazujem, sprašujem. In sem za to neizmerno hvaležna.
Svojo odgovornost do socialnega okolja jemljem zelo resno. In srčno upam, da je to ena izmed mojih poti. Pot, na kateri mi bo uspelo spreminjati vsaj svoj majhen radij poklicno- socialne mreže.

Ne sveta.
Morda enega otroka. Eno družino. En odnos. Enega najstnika. En trenutek, v katerem se bo nekdo ob drugem človeku počutil malo bolj varnega.

In če mi uspe to, je ogromno.
Mogoče je vse to tudi nekakšna nagrada, ker se že toliko let trudim izboljševati sebe.

Ker se zavedam: Ko izboljšuješ sebe, počasi začneš izboljševati tudi svet okoli sebe.

21/09/2026

Kako čuječnost vpliva na živčni sistem?

Naš živčni sistem ima eno precej pomembno nalogo: ves čas preverja, ali smo varni.

Težava je, da za alarm ne potrebujemo več tigra, ki nas lovi po gozdu. Dovolj je neprijazen e-mail. Konflikt. Zamujanje. Skrb zaradi denarja. Pogovor, ki nas čaka jutri. Ali pa misel na nekaj, kar se je zgodilo pred tremi leti.

Dogodek se morda sploh ne dogaja več – telo pa se lahko nanj odzove, kot da se dogaja zdaj.

In tukaj postane čuječnost zanimiva.

Ne zato, ker bi z njo stres preprosto izklopili ali postali ljudje, ki jih nič več ne vrže iz tira. Čuječnost nas predvsem uči, da nekoliko prej zaznamo, kaj se v nas dogaja.

Da opazim, da sem stisnila čeljust. Da zadržujem dih. Da so se mi ramena dvignila skoraj do ušes. Da mi srce bije hitreje. Da sem v svojih mislih že pet minut sredi katastrofe, ki se v resnici sploh še ni zgodila.

In v trenutku, ko nekaj opazim, nisem več povsem na avtopilotu.

Med dražljajem in avtomatskim odzivom se začne pojavljati majhen prostor. In prav v tem prostoru lahko počasi razvijamo sposobnost, da se ne odzovemo na vsako misel, občutek ali neprijetnost, kot da gre za nujno stanje.

Raziskave programov čuječnosti in meditacije kažejo spremembe tudi pri nekaterih fizioloških kazalnikih stresa. Torej čuječnost ni samo nekaj, kar počnemo »v glavi«. Z redno prakso se učimo drugače zaznavati in uravnavati tudi svoje telesne odzive.

Ne gre za to, da naš notranji alarm ne bi nikoli več zazvonil.

Gre za to, da počasi postajamo boljši pri prepoznavanju, kdaj res gori – in kdaj smo samo dobili malo neprijazen mail. 🙂

17/09/2026

Ste vedeli, da drevo raste v dve smeri hkrati?

Navzgor proti svetlobi.
In navzdol, globoko v zemljo.

Drevo je hkrati fototropno in gravitropno. Njegovi poganjki iščejo svetlobo, korenine pa rastejo v smeri gravitacije – stran od svetlobe, v temo.

In prav to se mi zdi ena lepših prispodob življenja.

Preden sploh vidimo drevo, se mora zgoditi nekaj, česar nihče ne vidi. Seme mora najprej v temo. Skozi zemljo. Pritisk. Upor.
Korenine si morajo ustvariti prostor tam spodaj, kjer ni svetlobe, občudovanja, aplavza ali potrditve, da jim gre dobro.

Šele potem se nekaj pojavi nad površjem. In zanimivo – ko drevo enkrat prodre skozi zemljo, začne segati proti svetlobi. Navzgor. Proti prostoru. Proti življenju.

Morda smo tudi ljudje nekoliko takšni.

Veliko tistega, kar nas nekoč drži pokonci, nastaja v obdobjih, ki navzven niso videti prav nič posebna.
Ko vztrajamo, čeprav nihče ne opazi.Ko se učimo postavljati meje. Ko spreminjamo stare vzorce. Ko ostanemo sami s seboj. Ko naredimo nekaj drugače, čeprav bi bilo lažje ponoviti staro. Ko počasi gradimo zaupanje vase.

Rast je velikokrat zelo tiha. In pogosto dolgo nima nobenega vidnega rezultata.

Potem pa nekega dne ljudje vidijo krošnjo.
Vidijo mir. Samozavest. Odnose. Pogum. Uspeh. Morda celo plodove.

Ne vidijo pa vedno korenin, ki so morale zrasti dovolj globoko, da vse to sploh lahko nosijo.

Vsi si želimo svojih plodov. Uspeha. Rezultatov. Priznanja. Ljubezni. Miru. Manj privlačna pa so obdobja, v katerih se zdi, da se ne dogaja nič.

Morda se takrat dogaja največ.

Morda ne rasteš premalo. Morda trenutno samo rasteš v smer, ki je drugi še ne morejo videti.

In tudi korenine so rast. 🌱

15/09/2026

Pomanjkanje zaupanja vase se pogosto ne pokaže tako, da ne veš, kaj želiš. Velikokrat precej dobro veš, kaj čutiš in kaj bi izbrala, potem pa začneš svojo odločitev preverjati.

Vprašamo prijateljico, partnerja, sodelavko. Preberemo še deset mnenj. V glavi ponovno preigravamo vse možnosti in iščemo tisti zadnji dokaz, da se bomo odločili pravilno.

Toda več informacij ne prinese vedno več jasnosti. Včasih prinese samo več dvoma.

Težava je predvsem v pričakovanju, da bi morala prava odločitev prinesti popolno gotovost. Pri pomembnih življenjskih odločitvah je pogosto ni. Vsaka izbira nekaj prinese in nekaj zapre, prihodnosti pa ne moremo preveriti vnaprej.

Zaupati sebi zato ne pomeni vedeti, da se odločaš pravilno. Pomeni zaupati, da se boš znala soočiti tudi s posledicami svoje odločitve.

To precej spremeni način odločanja.

Namesto iskanja popolne možnosti si določi nekaj kriterijev, ki so zate res pomembni. Kaj je skladno s tvojimi vrednotami, potrebami in življenjem, ki ga želiš graditi. Loči tudi dejstva od strahu. »Ta odločitev ima finančno tveganje« je dejstvo, ki ga lahko preveriš. »Zagotovo mi ne bo uspelo« pa je napoved, ne dejstvo.

Pomaga tudi, da omejiš število ljudi, pri katerih iščeš mnenje. Nasvet je lahko dragocen, toda če svojo odločitev predaš desetim ljudem, boš na koncu poslušala deset različnih življenjskih izkušenj. Drugi ti lahko ponudijo perspektivo, ne morejo pa vedeti, kaj je prav zate.

In ko odločitev sprejmeš, ji daj možnost. Če jo vsak dan ponovno odpiraš in preverjaš, ali si se odločila prav, svojemu umu sporočaš, da lastni presoji ne zaupaš.

Zaupanje vase se namreč gradi podobno kot zaupanje v drugega človeka – skozi izkušnje.

Sprejmeš manjšo odločitev. Ostaneš pri njej. Opazuješ, kaj se zgodi. Če se izkaže, da ni bila najboljša, nekaj popraviš in se iz nje nekaj naučiš.

Tudi napačna odločitev je lahko dokaz, da si lahko zaupaš, če izkusiš, da se znaš po njej pobrati, prilagoditi in izbrati ponovno.

Zaupanje vase ni prepričanje, da boš vedno izbrala prav. Je vedenje, da se ne boš zapustila, tudi če kdaj izbereš narobe.

Karmika

08/10/2026

06/10/2026

04/10/2026

02/10/2026

01/10/2026

25/09/2026

21/09/2026

17/09/2026

15/09/2026

Address

Opening Hours

Website

Alerts

Contact The Business

Shortcuts

Share

Category

Listing takedown request