Movement by Karim, Peruzzijeva 103a, Ljubljana (2026)

03/11/2026

KDAJ BO KONČNO DOVOLJ?

Zadnje čase se večkrat zalotim pri vprašanju, koliko svojega življenja preživimo v občutku, da nam nekaj manjka.

Kot da bomo lahko zares zadovoljni šele, ko bomo nekaj dosegli, popravili ali spremenili. Ko bomo imeli več časa, manj napetosti, boljše zdravje ali več notranjega miru. Tudi sam poznam to miselnost: še malo, pa bo. Ko uredim tole, ko opravim ono, potem se bom lahko ustavil.

Toda pogosto se zgodi, da se ena stvar konča, na njeno mesto pa pride naslednja. Čakanje na pravi trenutek se nadaljuje.

Ob tem se sprašujem: kaj, če nam ne manjka samo še ena dosežena stvar? Kaj, če smo se navadili živeti z občutkom, da nikoli ni dovolj?

Ta občutek ni samo v mislih. Pri svojem delu ga pogosto prepoznam tudi v telesu: v mišicah, ki ostajajo napete, v dihu, ki nima veliko prostora, v nemiru in pripravljenosti na naslednjo nalogo. Včasih se človek ustavi, pa šele takrat opazi, kako težko mu je biti pri miru. Kot da mora takoj najti nekaj, kar bo zapolnilo tišino.

Sčasoma lahko tak način delovanja postane tako domač, da ga ne doživljamo več kot nekaj, kar počnemo, ampak kot del sebe. »Takšen pač sem. Vedno imam polno glavo. Ne znam se sprostiti.«

Pri somatskem delu pogosto srečam ljudi, ki si želijo manj bolečin, bolj sproščenega telesa ali lažjega diha. To so razumljive želje. Tudi sam sem dolgo verjel, da moram najprej najti, kaj je treba popraviti, in potem se bo stanje spremenilo.

A v praksi vedno znova vidim, da se sprememba ne začne nujno z močnejšim trudom. Če tudi somatsko prakso spremenimo v še eno nalogo, ki jo moramo čim bolje opraviti, lahko nadaljujemo isti vzorec: spet se naprezamo, da bi se čim prej počutili drugače.

Zato se mi zdi pomembno, da najprej opazimo, kje smo. Kakšna je danes napetost? Kako diham? Kaj se zgodi v meni, ko se poskušam ustaviti? Ni nam treba takoj najti odgovora ali spremeniti občutka. Za začetek ga lahko samo zaznamo.

Sprejeti, da smo trenutno napeti ali nemirni, ne pomeni, da se odpovemo spremembi. Pomeni, da se nehamo boriti proti temu, kar je, in si dovolimo izhajati iz resničnega stanja svojega telesa.

Morda takrat prvič opazimo, koliko energije porabimo za to, da bi bili drugačni. In koliko življenja gre mimo, medtem ko čakamo, da postanemo bolj sproščeni, uspešni, zdravi ali zadovoljni.

Življenje se ne začne šele takrat, ko bomo končno vse uredili. Dogaja se tudi zdaj - v negotovosti, nepopolnosti in trenutkih, ko še ne vemo, kako naprej.

Zato se danes vprašajmo: kaj občutim, ko za trenutek odložim potrebo, da bi moral biti nekje drugje ali postati nekdo drug?

In ali si lahko dovolim, da sem za zdaj tukaj, takšen, kot sem?

30/10/2026

Včasih ne potrebujemo več pritiska na plin. Morda moramo najprej spustiti zavoro.

Predstavljajmo si avto, ki se premika z zategnjeno ročno zavoro. Da bi dosegel cilj, mora voznik vedno močneje pritiskati na plin. Porabi več energije, sistem pa se po nepotrebnem obremenjuje.

Podobno se lahko dogaja v našem telesu. Če je refleks rdeče luči kronično dejaven, se telo lahko krči, umika in zadržuje. Zaradi senzorne amnezije tega pogosto ne zaznamo. Kljub temu želimo narediti več, zato še močneje aktiviramo refleks zelene luči – svoj notranji plin.

Ko ne čutimo, kako se gibamo, lahko vložimo veliko truda v gibanje, ki mu nasprotujejo sile, ki jih sploh ne zaznavamo. Sčasoma se lahko pojavijo večja napetost, omejitve in bolečine.

Čutno-gibalna praksa nas vrača v sedanji trenutek. Pomaga nam opaziti, kaj počnemo, kako to počnemo in kje v telesu ustvarjamo upor. Ko znova začnemo čutiti, lahko izbiramo drugače: zmanjšamo napor, sprostimo nepotrebno napetost in poiščemo bolj gladko pot.

Moč in učinkovitost ne izhajata vedno iz večjega naprezanja. Včasih se pojavita takrat, ko telo neha delovati samo proti sebi.

Bolj ko smo prisotni v svojem telesu, bolj lahko občutimo življenje, ki se skozi nas že dogaja.

Objem!
Karim

29/10/2026

Truditi se biti nekaj, kar nismo, in truditi se močneje, brez zavedanja in razumevanja, kdo sem v tem trenutku in na kakšen način nekaj delam, pomeni, da kronično ponavljam enaka dejanja brez kakršnega koli zavedanja, kaj mi bo to prineslo na dolgi rok.

Zato se danes zelo pogosto zgodi, da oseba, ki ima kronično aktiviran refleks rdeče luči, izvaja dejanja z zategnjeno ročno zavoro, a se zaradi senzorne amnezije tega ne zaveda. Posledično mora, da bi izvedla določena dejanja, vedno močneje aktivirati refleks zelene luči, ki v telesu deluje kot plin. Seveda to pomeni, da bolj ko je ročna zavora zategnjena, močneje mora oseba pritiskati na plin, da se premika naprej proti cilju, kar pa je zelo neučinkovito in vodi do pregrevanja celotnega sistema. Samo predstavljajte si, koliko energije bi avto porabil in kako hitro bi prišlo do obrabe, če bi bila ročna zavora kronično zategnjena na 30–40 %. Ravno zaradi pomanjkanja občutka in zavedanja svojega telesa danes ljudje povečujemo vložek truda oziroma energije, ne da bi pomislili na nasprotujoče si sile, ki delujejo na naše telo, in na samo gladkost oziroma učinkovitost vzorca, ki ga izvajamo. Nasprotujoče sile, ki so integrirane v naš živčni sistem in podzavestni program, nas lahko vlečejo navzdol, navzgor, nazaj, levo, desno, poševno … ne da bi se tega zavedali. Če brez tega zavedanja povečujemo trud in vložek energije v določeno gibanje, se lahko nevede premikamo v popolnoma napačno smer, s čimer povečujemo nered in neravnovesje v svojem sistemu. Posledice takšne neučinkovitosti se izražajo v neprijetnih občutkih, zakrčenosti, gibalnih omejitvah, bolečinah, poškodbah, obrabah.

Celoten članek:

https://karim-movement.com/truditi-se-mocneje-ni-vedno-dobra-resitev/

27/10/2026

Kultura instant rešitev in resničen proces preobrazbe;

Živimo v kulturi hitrosti, v svetu, ki obljublja takojšnje rezultate. Hitre rešitve. Čudežna ozdravljenja. Sedemdnevne izzive in tri dni do “novega sebe”. Toda telo ne deluje po zakonih trženja. Telo pozna naravo - ritem, faze, procese, čas, fizikalne zakonitosti. Če vložiš minimum, boš prejel minimum. Če pristopaš površno, ne moreš pričakovati globine. Tisti, ki oglašujejo “hitre preobrazbe”, pogosto igrajo na našo najglobljo ranljivost - željo, da bi čim prej ubežali nelagodju. Toda rast, ki se zgodi mimo občutenja, nima korenin. To je tako, kot bi medicinska fakulteta oglaševala: “Postani zdravnik v 21 dneh.” “V treh mesecih do specialista kirurgije.” Absurdno?
Enako absurdno je verjeti, da se telo in živčni sistem lahko resnično preobrazita brez časa, pozornostil, učenja, potrpežljivosti, vztrajnosti in prakse.

V somatskem delu se ne borimo proti telesu- delamo z njim od znotraj (sensomotorično). Ne silimo, temveč poslušamo. Ne popravljamo, temveč učimo. Vzorci napetosti, ki jih nosimo, niso nastali čez noč. Ustvarili so se skozi mesece, leta, pogosto desetletja - kot odziv na stres, travme, poškodbe, ponavljajoče se gibe ali čustvene prilagoditve, ki so bile nekoč nujne za preživetje. Ko začnemo s somatsko prakso, se ne ukvarjamo “samo” s sproščanjem mišic. Učimo možgane, da sprostijo stare vzorce, ki jih telo še vedno drži. Učimo se nove oblike vedenja. To ni vadba v klasičnem smislu, to je učenje zavestnega občutenja in regulacije. Nevrološki proces, v katerem ponovno vzpostavljamo stik med zavestjo in telesom.

Nekateri lahko občutijo spremembo že po prvem srečanju. Drugi potrebujejo več časa, več ponavljanja, več pozornosti. Oba procesa sta pravilna. Vsako telo ima svoj ritem in svoj čas, ker ima svojo preteklost. Ključ ni v sili, temveč v doslednosti. Nežna, zavestna praksa - dan za dnem, dih za dihom – preobraža globlje kot katerikoli ekstrem. Pomembno je, da kar se učimo, tudi redno prakticiramo. Le tako pride do integracije in še pomembneje, do utelešenja novih vzorcev v resničnem življenju, v naših vsakodnevnih odnosih, gibih in odzivih

Za razliko od hitrih rešitev, ki hitro zbledijo, so spremembe, ustvarjene skozi KM somatsko prakso, trajne. Ker ne temeljijo na prisili, ampak na zavedanju, sprejemanju, razumevanju in spremembi delovanja. Ne na motivaciji, ampak na občutku. Ne na volji, ampak na povezanosti. To ni terapija v klasičnem smislu, ampak vračanje nazaj k sebi. Ko se naučimo čutiti, se začnemo učiti. In ko se učimo, se spreminjamo.

Pomembno je zaupati procesu. Redno usmerjati svojo pozornost v telo, občutke in razvijati posluh za svoje telo in okolico. Naš živčni sistem lahko spremenimo skozi zavestno učenje in kreativnost. Resnična transformacija torej ne išče bližnjic. Raste iz prisotnosti, potrpežljivosti in zavedanja.
To ni borba, da bi čim prej dosegli cilj. To je resnična, iskrena praksa.

~ Karim

25/10/2026

Ko življenje na visokih obratih postane nekaj običajnega.

Živimo v družbi, v kateri je hitenje postalo skoraj samoumevno. Kot da moramo biti ves čas hitrejši, bolj produktivni, bolj odzivni in pripravljeni na naslednjo nalogo.

Napetost postane običajna. Zaskrbljenost postane običajna. Občutek, da nam zmanjkuje časa, postane običajen. In tudi naše telo se začne temu prilagajati.

Dihanje postane plitvejše, mišice ostajajo napete, gibanje pa lahko izgublja svojo mehkobo, lahkotnost in usklajenost.

Toda ali je nekaj, kar je postalo običajno, tudi zares naravno in dobro za nas?

Naše telo ni ustvarjeno za neprestano delovanje na visokih obratih.

Imamo sposobnost pospeševanja in upočasnjevanja, napenjanja in sproščanja, aktivnosti in počitka. Sposobnost, da smo v enem trenutku močni, hitri in odločni, v drugem pa mehki, umirjeni in počasni.

Prav v tem prehajanju med različnimi stanji se skriva pomemben del naše prilagodljivosti in ravnovesja.

Težava nastane, ko se tako navadimo na določen način delovanja, da izgubimo občutek, da obstajajo tudi druge možnosti.

Naš živčni sistem se namreč nenehno uči.

Ne samo takrat, ko zavestno vadimo nekaj novega, ampak tudi skozi vsakodnevne izkušnje, gibanje in načine odzivanja.

Če vsak dan hitimo, se učimo hiteti. Če se na obremenitve vedno znova odzivamo z napenjanjem mišic, lahko takšen odziv postopoma postane samodejen.

Kar pogosto ponavljamo, postaja domače. In kar nam je domače, začnemo doživljati kot normalno.

Pri svojem delu pogosto srečujem ljudi, ki so prepričani, da imajo sproščen trebuh, ramena ali hrbet. Ko pa začnemo skozi počasno, zavestno gibanje raziskovati mišično napetost, ugotovijo, da so določene mišice pravzaprav ves čas nekoliko aktivne.

Včasih jih resnična sprostitev celo zmede. Nov občutek je nenavaden, medtem ko se jim je kronična napetost zdela povsem običajna.

Kako zanimivo je, da lahko nekaj bolj sproščenega občutimo kot nenaravno, nekaj kronično napetega pa kot normalno.

V klinični somatiki raziskujemo prav te naučene vzorce. S počasnim, pozornim gibanjem se učimo jasneje razlikovati med napetostjo in sproščenostjo, med potrebnim in nepotrebnim naporom ter med togim in bolj tekočim gibanjem.

Ne gre za to, da bi morali biti ves čas sproščeni. Napetost potrebujemo za gibanje, stabilnost in delovanje.

Pomembno je, da imamo možnost izbire.

Da znamo uporabiti moč, ko jo potrebujemo, in zmanjšati napor, ko ni več potreben. Da znamo biti hitri, ne da bi morali ves čas hiteti.

Morda je eden največjih izzivov današnjega časa prav ta, da se ponovno naučimo živeti v različnih ritmih, namesto da bi ves čas vztrajali v enem samem.

Kajti ravnovesje ne pomeni, da smo vedno mirni ali sproščeni. Pomeni tudi sposobnost prilagajanja, spreminjanja in prehajanja med različnimi stanji.

In včasih se ta proces začne z nečim zelo preprostim.

Da upočasnimo toliko, da lahko začutimo, kaj pravzaprav počnemo.

Manj avtomatizma. Več zavedanja. Manj nepotrebnega napora. Več lahkotnosti.

(Slika iz šolanja za učitelja klinične somatike)

22/10/2026

»Samo spusti.«

To slišimo pogosto. Kot da bi bilo dovolj, da se odločimo in odpremo dlan.

Ampak kaj, če ne veš, kako? Kaj, če si se vse življenje učil zdržati, stisniti zobe, iti naprej in poskrbeti za druge? Kako naj kar spustiš nekaj, za kar tvoje telo še vedno verjame, da te varuje?

Poznam jutra, ko se zbudim, glava pa je že daleč pred menoj. Še preden zares začutim stopala na tleh, se v mislih že vrtijo opravila, načrti in vse, kar bi moral urediti. Telo je še v postelji, jaz pa sem že v dnevu, ki se sploh še ni začel.

Včasih se skrijem v koristna opravila. Pospravim mizo, uredim prostor, pomijem posodo. Rečem si, da bom tako lažje začel. In res, urejen prostor mi veliko pomeni. A počasi se učim, da urejenost zunaj še ne pomeni, da sem urejen tudi znotraj.

Potem pride trenutek, ko se telo oglasi glasneje.

Teža v prsih. Napetost. Nemir, ki ga ne morem odpraviti z eno mislijo ali nekaj globokimi vdihi. Um začne iskati izhod: Moram se premakniti. Moram nekaj narediti. Tega ne zmorem.

V takih trenutkih si ne želim še enega ukaza, kaj bi moral narediti. Tudi »samo dihaj« lahko zveni kot zahteva, če je telo že preplavljeno.

Zato poskušam začeti drugače. Ne tako, da se silim v sprostitev, ampak da opazim, kaj se dogaja. Začutim podlago pod sabo. Pogledam po prostoru. Poiščem nekaj, česar se lahko v polni prisotnosti dotaknem. Dovolim si, da je izdih tak, kot je. Ni mi treba vsega razumeti ali urediti naenkrat.

Včasih se za tem nemirom skriva žalost. Včasih strah, utrujenost ali nekaj, čemur dolgo nisem znal dati prostora. Ni potrebno vedno vedeti takoj. In ni mi treba odpreti vsebine na silo. Pogosto je lahko prvi korak to, da ostanem za trenutek ob sebi, ne da bi se popravljal.

Sčasoma sem skozi telesne izkušnje razumel, da se telo ne odziva samo na to, kar se dogaja danes. Naš način, kako zdržimo, se umaknemo ali poskrbimo za druge, se oblikuje skozi pretekle izkušnje. Tudi skozi to, česar v družinah pred nami morda ni bilo mogoče niti varno povedati ali pokazati. Ne zato, ker bi morali zdaj nositi breme vseh generacij, ampak ker lahko začnemo opažati vzorce, ki so se dolgo zdeli edini mogoči.

Zato ne želim nikomur reči: »Samo spusti.«

Vem, da sprememba ni stvar lahke odločitve. Včasih se moramo najprej naučiti, da lahko začutimo malo več, ne da bi nas občutek povsem preplavil. Da lahko zmanjšamo napor. Da se lahko ustavimo, začutimo oporo in poiščemo svoj ritem.

Morda danes ne spustiš vsega. Morda samo za hip popustiš čeljust. Opaziš, da so ramena nekoliko dvignjena. Začutiš stopala. Dovoliš si eno solzo ali pa nobene.

Tudi to šteje.

Ni treba, da vse predelamo danes. Lahko začnemo z enim majhnim trenutkom, v katerem telesu pokažemo: tukaj sem. Poslušam. In ni mi treba hiteti.

Življenje je prostor, v katerem skozi izkušnje prakticiramo, se učimo in razvijamo.

~Karim

20/10/2026

Koliko svojega življenja preživim v čakanju?

Včasih se zalotim, da mislim predvsem na to, kaj bo potem.

Ko bo manj obveznosti. Ko bom imel več časa. Ko se bo nekaj uredilo. Ko bom bolj spočit, bolj miren, bolj takšen, kot mislim, da bi moral biti.

In medtem življenje teče. Jaz pa sem z mislimi že pri naslednjem koraku.

Tudi primerjanje nas lahko hitro odnese stran od sebe. Pogledamo, kaj ima nekdo drug, kako živi, s kom je, kaj mu uspeva. Iz nekaj utrinkov sestavimo celo zgodbo in si predstavljamo, da bi bilo nam lažje, če bi imeli podobno življenje.

A običajno vidimo le majhen del. Ne vemo, kaj se dogaja v ozadju. Še manj pa vemo, kako bi bilo zares živeti življenje nekoga drugega.

Zato se zadnje čase večkrat vprašam: kaj se dogaja v meni, medtem ko si želim, da bi bilo vse drugače?

Ne sprašujem se zato, da bi se prepričal, da je vse v redu. Včasih ni. Včasih sem utrujen, zaskrbljen, žalosten ali razočaran. In tega mi ni treba olepšati. Lahko pa za trenutek opazim, kako je biti s tem: kaj čutim v telesu, kako diham, kje se napenjam in kaj potrebujem.

To ni odpoved spremembi. Ko si iskreno priznam, kje sem, lažje začutim, kaj bi bil moj naslednji korak. Morda potrebujem počitek. Morda pogovor, mejo ali pomoč. Morda pa samo nekaj časa, da ne hitim takoj popravljati tega, kar čutim.

Sprejemanje zame ni pasivnost. Je pripravljenost, da ne zapustim sebe še preden sploh slišim, kaj se v meni dogaja.

Ne znam tega vedno. Tudi sam pogosto odtavam v načrte, skrbi in predstave o tem, kako bi moralo biti. Potem se poskušam vrniti k nečemu preprostemu: k dihu, občutku v telesu, prostoru okoli sebe.

Življenje se ne začne šele takrat, ko bomo vse uredili.

Začne se tudi tukaj - v tem, kar čutimo, v tem, kar opazimo, in v majhnem koraku, ki ga lahko naredimo iz tega mesta.

V SVOJEM RITMU
KM somatski program v živo
8 srečanj za več občutka, lahkotnosti in samostojnosti
November-januar

Komentirajte objavo z besedo PODROBNOSTI in vam pošljem več informacij 👇🏻

18/10/2026

Večkrat se zgodi, da v vsakodnevnem vrvežu pozabimo na svoje telo, dokler nas ne opozori z bolečino ali napetostjo. Ko namenoma posvetimo čas sebi in zavestno začnemo zaznavati telo, ustvarjamo prostor za bolj polno in prisotno življenje. Somatsko delo s telesom niso le tehnike sproščanja - je tudi način, kako se učimo spoštovati svoje meje, urejati biomehanične vzorce, prepoznati, kaj nas polni, kaj nas prazni in izstopiti iz začaranega kroga napetosti. To je priložnost, da slišimo svoje telo, preden nam to z bolečino pove, da potrebuje pozornost.

Vsaka napetost v telesu nosi svojo zgodbo, pa naj gre za težke življenjske trenutke ali vsakodnevni stres. Ko začnemo prepoznavati vzorce napetosti, ki so se morda z leti usedli v telo, postane jasno, da naše fizično počutje ni ločeno od naših čustev. Somatsko delo s telesom nas spodbuja, da raziskujemo ta skrita sporočila in sčasoma občutimo, kako nam zavestno sproščanje blokad omogoča več lahkotnosti in svobode. To je proces, ki nas vrača v telo, namesto da bi bežali pred svojimi občutki - in nas tako povezuje z lastno notranjo močjo.

Ko zavestno spremenimo biomehanske vzorce, se ne spremeni samo način, kako se gibamo, temveč tudi način, kako se odzivamo na svet okoli nas. Sprostitev napetosti in sprememba telesne drže na primer vplivata na našo samozavest - ko smo urejeni v telesu, postanemo urejeni tudi v svojih reakcijah. Ta nov občutek telesne urejenosti nam omogoča, da bolj konstruktivno pristopamo k stresnim situacijam, saj telo ni več obremenjeno s starimi avtomatiziranimi napetostmi. S takšnim delom krepimo svojo čustveno zrelost, saj lažje prepoznamo in obvladamo svoje odzive, namesto da bi se zatekali v obrambne mehanizme.

Želim vam ravno prav razgibano in ravno prav umirjeno nedeljo. 🫶🏻

https://karim-movement.com